Veliko dobrih zgodb - vsakdanje navade 50 let nazaj
19. 05. 2022
Kako so se včasih umivali in kako drugačne so bile vsakdanje navade? Kopali so se v lavorju, lase sušili brez sušilca za lase, kopalnic sploh ni bilo. Smo pritegnili vašo pozornost? Sledite pogovorom z generacijo, ki je svojo mladost preživela #brezelektrike, brez telefona, brez hladilnika, brez pečice, brez interneta, celo brez tekoče vode. E3 Ekipa se zahvaljuje Ivi, Majdi, Hildi, Marjanu, Dušanu in Vinku za resnično zanimive pripovedi.
Dušan: »Sušili smo si lase, ko smo bili skopani, na ta način, da je mama brisačo pogrela na štedilniku in jo zavila okoli glave. Poleti smo šli na dvorišče, na veter, na zrak. In smo bili suhi.« Nadaljuje: »Kopanje je bilo po navadi enkrat na teden. Kako je to potekalo, je pa odvisno, ali si bil na podeželju ali v mestu. Na podeželju se je uporabil velik škaf, velik lonec, na štedilniku v kuhinji je voda zavrela na drva, nato se je razredčila in ohladila z mrzlo vodo. Potem si se umival, poleti tudi na dvorišču, kot je bilo.«
Marjan: »Včasih kopalnic ni bilo.«
»Če že, je bil mali »bojlerček«, mama je pogrela vodo. Na sredi kuhinje smo dali en velik škaf, v katerega sva se oba z bratom spravila in skupaj umila. On je mene, jaz njega po hrbtu in tako naprej. Sva se umila, in ko je bila voda že umazana, je on ven šel, da sem se jaz do konca splaknil.«
Majda in Iva sta opisali, kako je bilo pri njih doma
Majda: »Takih klasičnih kopalnic, kot jih imamo danes, pri nas ni bilo.«
Iva: »Nismo imeli kopalnice v bloku. Sem imela dolgo otroško banjo, pa »štokrle« je bil. Sem gor postavila in sem tam prala, pa tudi kopali smo se na tisti banji. Polovico telesa na »štokrlu«, pa potem na tla, pa potem drugo vodo. Nismo bili nikoli umazani, vedno lepo čisti, tudi če nismo imeli kopalnice.«
Iva je opisala, kako je bilo v času vojne
»Lepo mladost smo imeli, če ne bi bilo vojne. Ker je bila pa vojna, smo imeli pa strah, ob sedmih je bila že policijska ura. Enkrat sem pa prekoračila policijsko uro, ker ni bila voda pitna. Je nismo nikjer dobili, sem mogla čez vas po vodo s takim velikim škafom, sem imela svitek na glavi. To sem bila zelo majhna, še deset let nisem bila stara. Mama si ni upala po vodo, jaz sem pa šla. Me je ustavil vojak, nisem vedela, ali je Nemec ali partizan, samo takole je roko dvignil. Jaz sem pa rekla: »Wasser tragen, morgen kuchen.« Nisem vedela, ali je Nemec ali partizan. Potem je pa samo takole z roko naredil in sem šla naprej. Nobenega človeka nisi videl na cesti, če je bila policijska ura. Jaz sem pa šla. In smo potem lepo zjutraj kuhali. Drugače pa ne bi mogli. Ja, tako je bilo življenje.«
Vse je bilo drugače
Marjan: »Ogrevala se je le kuhinja, spalnica ali otroška soba se ni ogrevala. Mi smo spali v mrazu. Smo imeli take debele »tuhne«, da smo se pokrili in nas ponoči ni zeblo. Ogrevalo se spalnic ni, niti otroških sob. Ogrevala se je le kuhinja, potem je pa mama rekla: »Nič več nalagati drv gor, konec je, gremo spat.« In smo nehali kuriti, »šporget« je ugasnil in smo šli spat v hladno spalnico.«
Hilda pove, da je bilo v Ljubljani takrat bolj napredno
»No, kar se pa tiče kopalnice in kopanja v kopalnici, je bilo pa kar že bolj napredno. V kopalnici smo imeli peč na drva, smo kurili. Peč je bila okrogla, visoka, podobna zdajšnjim bojlerjem, malo višja in malo ožja. Hitro je bila topla voda. Potem smo se vsi kopali enkrat na teden, banjo smo tudi imeli in tuš, smo se tuširali. Če je zmanjkalo, smo spet zakurili. Se je spet segrela voda, se je hitro segrevala in smo se tako kopali. Malo drugače kot danes, ampak tudi zelo v redu.«
Vinko je povedal, da so ženske prale v potoku
»Še ni bilo (pralnega) stroja, ženske so prale v potoku. Doma smo imeli vozičke, gor so naložile škafe. Otroci smo jih peljali do potoka, da so prale na »žehtarju«, to je bila nagubana pločevina, na njej se je drgnilo (cunje).«