Veliko dobrih zgodb - naprave so spremenile svet

27. 06. 2022

Kaj bi se zgodilo, če svet ostane #brezelektrike? Nekoč je bil brez nje. Čas je za nostalgične pogovore z generacijo, ki ni imela ogrevanja, kot ga poznamo danes, ki je svojo mladost preživela brez telefona, brez hladilnika, brez pečice, brez interneta, celo brez tekoče vode. Vabljeni k raziskovanju preteklosti, ko elektrika še ni bila nekaj samoumevnega in dobrodošli v E3 Svet, kjer razkrivamo Veliko dobrih zgodb. 

Tokrat smo se dotaknili teme naprav, ki so jih naši sogovorniki imeli v mladosti. 

Iva: »Prav hudo je bilo, ker smo morali vse na roke prati. Otroka sta rasla, v vrtcu so se umazali s tisto trav'co, sem jih imela vedno v belih žabah. Ampak ... Potem mi je pa mož kupil en tak električni strojček, aparat. Ni bilo še pralnih strojev, to smo itak vse iz Trsta in Udin pripeljali. Sem ga imela samo za »mencanje« in kuhanje. To je bil enkraten aparat, ker sem imela to, nič mi ni bilo treba »mencati«. Nogavice sem notri vrgla, pa je bil mir in sem samo splakovala. Sem imela eno tako banjico, nismo imeli kopalnice v bloku.«

Naprave? Revolucija! 

Vinko: »Glede strojev ... Mislim, da je najbolj pripomogel pralni stroj, zatem pa hladilnik in hladilne skrinje, da se je hrana lahko dlje časa imela doma.« Iva je potrdila njegovo trditev: »Te aparature ... To se je vse izboljšalo. Televizije, vse do amena. V službah imaš računalnike. Nobenega trpljenja ni več.«

Sogovornice so povedale, kako se je likalo 

»Prej smo imeli na žerjavico likalnik. Še enega smo imeli prav luštnega, je bil kamen notri. Pa tudi, veste, kaj. Včasih blago ni bilo táko, si ga moral obvezno likati. Danes je pa tak material, da ni treba nič likati. Lepo zložiš perilo, ni treba nič likati. Včasih je bilo pa bolj platneno vse skupaj, si moral obvezno likati tiste bluz'ce pa srajce. Je bilo kar veliko dela. 

Kar se tiče pa elektrike in luči ... Elektriko smo imeli, seveda, ampak aparatov gospodinjskih pa nikakor ne. Nobenih mikserjev, juicerjev ali kaj podobnega.« 

Marjan: »Kar se tiče teh naprav, z leti so se pojavljale nove in nove.«

Najbolj ga je navdušil računalnik. »Zame osebno najboljše, ko je prišel računalnik ven. Sem moral najeti še eno deklico, ki se je na to malo bolj zastopila, da me je naučila, kako se dela z računalnikom. Računalnik je bil revolucija, to so bile ogromne škatle, to ni bilo kot zdaj, ko imaš vse na telefonu. To so bile ogromne škatle in si iz nje vse ven dobival. Zame je bil računalnik najboljši. Plus televizija, sčasoma je tudi barvna postala, je tudi dosti zaznamovala mojo mladost.«

Pozdravljen, radio 

»En možakar je bil, ki je znal napeljati bakreno žico. Žica je bila vezana s kristalčkom in s tistim kristalčkom sem lovil postaje. So bile priklopljene slušalke in tako je eden lahko poslušal. Ali pa dva mogoče, če je drug zraven uho tiščal pri slušalki. Drugega ni bilo. Kasneje je bilo možno kupiti radio, ampak še tistega smo kupili na obroke, je bil dovolj velik izdatek za tisti čas.«

Marjan: »Iz svoje mladosti se ne spomnim aparatov, ker jih tudi bilo ni.«

Povedal nam je: »Leta, ne vem, kdaj je to bilo, recimo da '55, je prvi aparat, ki je bil, bil radio, ga je mama kupila. To je bil pa tudi prvi električni aparat, ki smo ga imeli. Ni bilo televizije, ni bilo gramofonov, ni bilo stolpov. Tega nič še ni bilo takrat. Samo tisti radio smo imeli in ga poslušali. Prav popularen je bil pa takrat radio Luxembourg.«

Povedal je še zgodbo o črnobeli televiziji 

»Radio smo torej dobili tam nekje okoli 55. leta. Kakšnih 5 let ali pa še malo bolj kasneje smo tudi televizijo imeli. Dokler je nismo imeli, je skoraj cela ulica hodila k sosedom gledat. Oni so jo pa imeli, ker so bili bolj bogati – v tistih časih v sorazmerju z nami. Oni so jo pa imeli in smo s cele ulice tja hodili. Se točno spomnim, leta '60 je bila olimpijada v Rimu in smo vsi hodili k njim olimpijado gledat. Tudi vse športne rezultate so imeli, da smo videli, kako vse to poteka. Televizija je bila najprej črno-bela, ni bila barvna. Barvna je šele kasneje prišla. Kar se tiče programov na televiziji, ni bil cel dan program, ampak je bil samo znak Ljubljana in je bilo cel dan brez programa. Program se je začel šele zvečer, okoli šeste ure. Dnevnik je bil včasih ob osmih, ni bil ob sedmih. Šele takrat se je program začel. Program je trajal približno do enajstih, polnoči, potem so pa spet ugasnili. Ni bilo drugega gor kot slika, znak RTV Slovenija.«

Iva: »Elektrika nam je res prinesla veselje.«

Nadaljuje: »Potem smo že radio kupili, Planico smo poslušali, vse novice. Potem si je mož izposodil televizijo, smo stanovali v bloku. Je prišlo veliko otrok, polno kuhinjo sem imela otrok. Noben drug ni imel televizije, črno-bela je bila, ampak smo se imeli res fino. Jaz sem imela rada otroke in sem imela ves čas polno kuhinjo otrok.«

E3 Ekipa se zahvaljuje Ivi, Majdi, Hildi, Marjanu, Dušanu in Vinku za resnično zanimive pripovedi. Poslušajte še druge epizode >