Veliko dobrih zgodb – nakup in shranjevanje živil nekoč
03. 06. 2022
Ste se kdaj vprašali, kako so nekoč kupovali in shranjevali hrano? Zdaj lahko poslušate nostalgične zgodbe z generacijo, ki v mladosti ni poznala velikih nakupovalnih centrov. Že sladkor je bil včasih luksuz, nam je zaupala Hilda.
»Sladkorja ni bilo. Moja mama je enkrat kupila večjo količino sladkorja in smo ga imeli v žaklju v stanovanju. Šibali smo ga iz ene sobe v drugo, da se ne bi pokvaril, ker smo ga imeli več. Ko ga je zmanjkalo, smo ga potem nakupili več, da ga ne bi zmanjkalo.«
Tudi marmelada se je rezala in na vago dajala
Vinko: »Kar se tiče hrane ... Kasneje so bile trgovine več ali manj privat. Mama je hodila po olje s steklenicami in so ga nalili. Marmelada je bila v velikih zabojih in se je kar rezala in na vago dajala. Ni bilo tega, kot je zdaj vse zavito. Ali pa mleko ... Mi smo rekli kanglica, smo hodili z njo v mlekarno in tam je ena ženska sproti nalivala. Ni bilo nobene prave embalaže, kot je zdaj.«
Dušan: »Ker hladilnikov ni bilo, je moja mama zavila v okisano kuhinjsko krpo in dala pod banjo.«
Opisal nam je celotno izkušnjo nakupovanja. »Moka, sladkor, to se je vse iz velikih pakung prelagalo. Nosil si papirnate škrnicle domov. Nosil si v mrežastih cekarjih ali pletenih. Ni bilo polivinil vrečk. Mleko se je iz velikih, 20-, 30-litrskih kanglic prelivalo z dolgo zajemalko v svojo kanglico. Olje si tudi v svojo flašo pretočil. V kasnejšem času je prišlo do tega, da si lahko enkrat na mesec pri trgovcih oz. trgovkah s seznamom, ki si ga doma napisal, predal (naročilo) tam. In ti je čez en dan trgovski pomočnik s triciklom pripeljal mesečno zalogo nepokvarljivih artiklov. Npr. olje, ker je lahko na daljšo dobo počakalo. Kar pa je bilo pokvarljivo, npr. maslo, mleko, meso, se je kupilo le za tisti ali naslednji dan. Ker hladilnikov ni bilo, je moja mama zavila v okisano kuhinjsko krpo in dala pod banjo. Tam je bil najbolj hladen del, ker je bil po tleh kakšen terrazzo ali ploščice, in je počakalo kuhinjski lonec v naslednjem dnevu.«
Vinko: »Kvas. Z nitko se je odrezal, ga je na vago dala in si ga nesel domov.«
Hilda nam je povedala, da se kruha ni kupovalo. »Ni bilo kruha, da bi ga kupovali kot danes, sploh ne, smo ga sami pekli.« Nadaljuje: »Mama je kruh sama delala. Smo ga nosili peč v pekarno. Smo imeli štručnice, je mama naredila kruh, smo ga dali v štručnico vzhajati, potem sem ga pa jaz nosila v pekarno peč.«
Brez hladilnikov
Vinko: »Kar je bilo hrane ... Hladilnikov ni bilo. Ko smo zaklali prašiča, smo nekaj posušili. Kar je bilo sušeno, prekajeno, se je spravilo v kamin. Npr. na kurišče zavite salame, vrata priprta, da je šel zrak skozi, da ni plesnivo ratalo. Kar je bilo pa krvavic pa takih stvari, je bilo pa na podstrehi obešeno. Je bilo potem pozimi zamrznjeno in se je ohranjalo. Ko smo imeli koline, smo nesli naokoli znancem. Potem smo dobili nazaj, ko so oni kasneje klali, pa je bilo spet frišno za nas. Se je s tem menjavala hrana, da je je bilo dlje časa.«
E3 Ekipa se zahvaljuje Ivi, Majdi, Hildi, Marjanu, Dušanu in Vinku za resnično zanimive pripovedi. Ste navdušeni nad zgodbami, ki ne smejo v pozabo?