Veliko dobrih zgodb – drugačna druženja

28. 04. 2022

Dobrodošli v seriji pogovorov z generacijo, ki je svojo mladost preživela #brezelektrike, brez telefona, brez hladilnika, brez pečice, brez interneta, celo brez tekoče vode. Si predstavljate, da svoje družine in prijateljev ne morete kadarkoli poklicati na mobilni telefon? Da bi se kratkočasili le s petjem in kupovali hrano na vago? Vabljeni k poslušanju zgodb. 

E3 Ekipa se zahvaljuje Ivi, Majdi, Hildi, Marjanu in Vinku za resnično zanimive pripovedi. Tu pa vam predstavljamo le nekaj drobcev dobrih zgodb, ki ne bi smele iti v pozabo.

Marjan: »Kar se tiče druženja, je bilo včasih drugače kot zdaj. Bolj resno je bilo. Če si se nekaj dogovoril, je to moralo držati. Takrat ni bilo možnosti, da osebo pokličeš in rečeš: »Jaz zdaj ne morem, pridem čez eno uro.« Ni bilo telefonov, še stacionarnih ni bilo, jih niso imeli vsi. Smo se dobivali tako, da si se dogovoril en dan prej, da se naslednji dan dobimo ob tej pa tej uri. Kogar ni bilo … Smo šli pogledat, ali je kaj narobe z njim, ali je zadržan.«

Vinko ima lepe spomine na igro v sosedovem sadovnjaku 

»Včasih, to smo bili še otroci, predšolska mladina, smo se sosedje zbirali. Približno isti letnik, kakšen je bil tudi starejši, ta je imel glavno besedo. Lovili smo se pri sosedu v sadovnjaku. Veliko drevja je bilo, to je bil bivši vrtec za bolj premožne. Tam je bilo dosti sadnega drevja, da smo se lovili iz veje na vejo, z drevesa na drevo. Če je bilo lepo vreme, stalno. Ko se nas je več nabralo, smo se šli »med dvema ognjema«. Smo imeli žoge, ki smo jih doma naredili iz cunj. Kakšno staro nogavico smo napolnili z žagovino in smo se žogali.« 

Marjan o priljubljenem žvižganju 

»Prišli smo pod okno, smo pod oknom žvižgali. Žvižge smo imeli »naštudirane«. Točno smo vedeli, kdo žvižga in kdo išče. Tako smo se dobivali. Kot danes je nemogoče, se ne bi nikoli našli, če se ne bi dogovora držali. Dogovori so bili veliko bolj resni kot zdaj.«

Iva ima lepe spomine na petje z mamo 

»Pravljice smo poslušali, mama jih je pripovedovala. Veliko smo se pa tudi pesmi naučili. Mi trije, otroci mladoletni, smo se lepo imeli, res lepo. Najraje pa smo peli. Skupaj s starši smo vsak večer peli, se zabavali. Lepo mladost smo imeli.« 

Majda nadaljuje o komunikaciji nekoč

Ko je bil fant pri vojakih, si je z njim redno pisala pisma. »Takrat smo samo s pismi kontaktirali. Čakal si pisma in vmes sestavljali nova pisma. Kadar je bilo pa malo bolj hudo, je bil pa potreben tudi telefon. Takrat je pa moja bodoča tašča stopila »na sceno«. Iz Bežigrada se je pripeljala na Brezovico po mene in me odpeljala k sebi. Da sva lahko z mojim dragim poklepetala in rešila kakšen problem, ki je bil malo bolj …«

Vinko: »V moji mladosti ni bilo tehnologije.« 

Hilda nam je povedala več o življenju v Ljubljani

»Sva se družili s prijateljico, sva bili skupaj v službi. Lepo sva se razumeli, popoldne sva se dobili in šli okrog. Ob sobotah sva pa hodili plesat! Turistov ni bilo nobenih, lokalov malo, ni se tako kave pilo kot zdaj. Kavo smo sicer imeli, ampak smo jo hodili kupovati v trgovino kupovat na vago.«

Iva nam je za konec zapela še pesem

»Skopuh. Hitite otroci, hitite. Za miško tatinsko tecite. Ukradla sladkorček mi je. O joj meni, če ga požre! Poslal bi za njo črno muco, a muca je zame predraga. V vodnjak sem jo vrgel že lani ... Hitite otroci, hitite. Sladkorček moj dragi rešite. Kdor miš bo ujel in dobil, pol krhlja za trud bo dobil.«

Priporočamo vam, da si ogledate pripovedi in tako izveste nekaj novega in zanimivega o druženju ter preživljanju prostega časa nekoč.
Kmalu pa sledi novo poglavje dobrih zgodb – o potovanjih, vožnji, modi, delu ... Spremljajte nas.