In potem smo ostali #brezelektrike

28. 10. 2022

Luka je na avtobusni postaji bral e-revijo na svojem pametnem telefonu in čakal na prijatelja Jaka. Zamišljeno se je zazrl v daljavo ... Iz zasanjanosti ga je predramil nasmejani Jaka: »Kaj je s tabo! Sploh me ne opaziš. A spet razmišljaš o Nini?«

»Ne, ne. Razmišljam o zabavi na noč čarovnic. Kaj praviš: dobimo se pri tebi v kleti in naredimo zabavo. Buče, kostumi ... pa Nino bom tudi povabil. In njene prijateljice. Mogoče bo kateri všeč tvoj grozni stil oblačenja,« Luka med smehom potreplja prijatelja po rami.

Jaka zavije z očmi: »Včasih se sprašujem, zakaj se družim s tabo. Mogoče zato, ker imaš super ideje! Grem domov, se slišiva kasneje, da narediva načrt.«

Luka se je veselo namuznil, pomahal prijatelju, pospravil telefon in se postavil v vrsto potnikov, ki so vstopali na avtobus. Naenkrat je začutil hladen dotik na licu, nekaj mu je potegnilo kapuco z glave, občutek je imel, da nekdo stoji za njim. Obrnil se je, a za njim ni bilo nikogar. Voznik avtobusa ga je priganjal, naj vstopi, zato je na pripetljaj s kapuco kmalu pozabil. 

***

Luka in Jaka sta naslednje dni bolj kot o šoli razmišljala o prihajajočem petku in njuni zabavi čarovnikov in čarovnic. Jakova babica je fantoma priskrbela sedem velikih oranžnih buč, kupila sta bele sveče, na črne majice pa sta z belo barvo narisala kosti. Seveda sta unikatno narejena vabila sama odnesla najbližjim prijateljem in Nini (ter njenim prijateljicam). Vseh devet povabljencev je potrdilo svoj prihod v klet, kjer si je Jaka ustvaril prostor za druženje s prijatelji. Jakovi starši so namreč prepustili kletne prostore odraščajočemu sinu: na ta način fantje bolj pogosto ostanejo doma.

Na dan zabave sta fanta poskrbela za strašljivo, zanimivo in kul dekoracijo sobe, Lukova mami pa je napekla kup peciva z oranžnim prelivom in kupila kar dve vreči prigrizkov. Fanta sta tik pred prihodom prijateljev zadovoljno udarila s pestmi.

»To je toooooo, največja carja sva!« je vzklikal Luka in prek bluetootha na zvočnike povezal glasbo. Ugasnil je vse luči razen ene, soba je prijetno zasijala v soju sveč. Zadonela je moderna glasba, po steni je lezel električni pajek. Luka je hotel naliti pijačo v kozarec, ko je opazil na oranžnem pecivu napis »Ostali boste #brezelektrike«.

Zadrl se je Jaku, da je to grozno neduhovita dekoracija in da naj prihodnjič ne taca po torti. Jaka je v smehu skomignil z rameni, češ da nima pojma, o čem Luka govori. Nazadnje je pozvonilo, začeli so prihajati prijatelji, končno je dočakal še Nino. Luka je pozabil na torto s čudnim napisom; Jaka bo svoje slišal jutri.

***

Druščina se je zabavala v pravem čarovniškem vzdušju. Sveče in medla svetloba, pecivo z oranžnim prelivom, glasba Lukovih najljubših izvajalcev in končno se je lahko v miru posvetil Nini. Pogovor je prekinil Jaka z opozorilom, da zmanjkuje hrane in pijače: »Pošljeva sms tvoji mami, da nam pripravi še nekaj hrane in prinese pijačo?«

V trenutku ko je Jaka prijel telefon, je ta ugasnil. »Hm, čudno. Luka, lahko ti pošlješ sporočilo?«

Luka je zgrabil telefon, a tudi njegov aparat je bil »nem«. V tistem trenutku se je malo kletno okno odprlo, veter je potegnil skozi sobo, preglasil zvok glasbe in upihnil vse sveče. Druščina se je zahihitala, ena izmed punc je poskušala zapreti okno. Luka je utišal glasbo in zavpil: »Hej, družba, mi lahko kdo posodi telefon? Pa nehajte odpirat okna, zunaj piha in začelo je deževati.«

Ena od deklet, oblečena v čarovnico in z velikanskim pajkom na licu, je zaklicala: »Moj telefon ima prazno baterijo, mi kdo posodi polnilec?«

»Jaz tudi rabim polnilec,« je med vse bolj hrupno glasbo zavpila druga punca.

Luka je začudeno vprašal: »Kaj, vsi telefoni imajo prazne baterije? Tudi midva z Jakom sva brez, postavite se v vrsto.«

Med iskanjem polnilca je z enim očesom škilil za Nino. Ni je bilo v sobi.

Kar naenkrat je glasba utihnila in nekaj plesalcev je zamrmralo. V trenutku ko je začel prižgati sveče, je ugasnila edina luč. Punce so vreščale in se živčno hihitale.

»Oleeee, druščina, ostali smo #brezelektrikeeeee! Kar mirno in brez panike,« je hladnokrvno prevzel reševanje situacije Luka.

»Smo vsi ok? Kje si, Nina? Te je kaj strah?« je veselo zavpil v temo. Brez odgovora.

»Šla je na stranišče, očitno je klet zapustila, še preden je zmanjkalo elektrike,« se je oglasila Ninina prijateljica Taja.

V tistem trenutku je ena izmed punc zakričala, češ da je v šipi zagledala oči, druga je zatulila, da jo je nekdo prijel za roke. Fantje so se zarežali.

»Naj kdo pokliče naokoli in preveri, če imajo elektriko,« je mirno ukazal Jaka. A kot za nalašč so bili vsi telefoni »mrtvi« ... Luka je iskal vžigalnik, ki ga je še malo prej držal v roki, vendar je zdaj skrivnostno izginil. Poskušal je pomiriti zbrano druščino in v temi tipal za edinimi vrati, ki so vodila iz prostora. Med hojo se je zaletel v mizico in zbil kozarec, da je padel na tla in se razbil. Zvok drobečega stekla v popolni temi in rahlo strašljivem vzdušju je še povečal napetost, predvsem med dekleti.

Ko je Luka končno dosegel vrata, je odkril, da so zaklenjena. »Kdo je zaklenil vrata?!«

Prisotni so drug čez drugega vpili, da nihče. Naenkrat je grozno zagrmelo in nekaj punc je v paniki začelo kričati.

Luka se je spomnil na dogodek s kapuco in na občutek, da ga nekdo zasleduje. Tudi sam bi lahko prisegel, da je ravnokar v temi videl dvoje oči, in spreletel ga je srh ... Halloween? Tole je očitno res noč čarovnic.

Med tem ko so punce vreščale in je Luka razmišljal, kaj naj stori, je zaškrtalo v vratih, pred katerimi je stal. Oblila ga je zona. Kaj se dogaja?

V trenutku se je spet oglasila glasba, zasvetila je luč in vrata so se odprla. Kriki punc, povišan utrip vseh zbranih, ko se je pred njimi nenadoma prikazala − Nina. Začudeno je opazovala razmetano sobo, prevrnjene stole in križem ležeče buče.

»Kaj se dogaja tukaj?« je med smehom vprašala. Punce so jo obkrožile, ena si je celo obrisala solzico in dahnila: »Bilo je straaaašno, dogajale so se grozljive stvari!«

Nina je obstala pred Lukom, ki je hvaležno zrl vanjo, presrečen, da jo vidi, in presrečen, da sta se svetloba in glasba vrnili.

Ko so se prijateljice pomirile in pozabile na strah, ko so pospravili črepinje in spet prižgali sveče v bučah, je Nina stopila k Luku: »Zadnjič sem te videla na postaji. Nisi opazil, da sem te pocukala za kapuco?«

Začudeno in z olajšanjem je vzdihnil: »To si bila ti?!«

»Kaj si pa mislil,« je v smehu odvrnila Nina. »Kaj pa se je dogajalo tu notri med tem časom, ko sem šla jaz na stranišče?«

Luka je zaljubljeno gledal v naslikanega pajka na Nininem licu in rekel: »Še nikoli nisem bil tako vesel, da sem te zagledal na vratih, potem ko smo ostali #brezelektrike, prisežem. Bilo je, kot da smo se znašli sredi grozljivega filma. Če bi me zdaj kdo vprašal, brez česa ne morem živeti, bi rekel ... ah, saj vseeno.«

Zardel je.

Nina: »Poveeeeej!«

»Ah, rekel bi, da ne morem živeti brez tebe in #brezelektrike!«

Oba sta se zasmejala. In naredila posnetek nasmejane druščine − s telefonom. Ti so spet normalno delovali ...

Happy Halloween!